Vedno znova ti gorski kolesarji!

Vozijo vsepovprek po brezpotjih, so nepremišljeni in uničujejo poti ... Veliko predsodkov obstaja do gorskih kolesarjev.
Spremne misli ob objavi prevoda članka na spletni strani DAV (Nemška planinska zveza)
Ko sem po dolžnosti načelnika komisije za turnokolesarstvo PZS brkljal po spletnih straneh naših partneric v Združenju držav alpskega loka (CAA), sem naletel na zanimiv prispevek, ki mi je potrdil razmišljanje, da je povsod, kjer se pojavlja turno kolesarstvo, soočanje širše planinske javnosti z 'novostjo' precej podobno. Zaključek, do katerega so prišli tudi avtorji prispevka je, da je edina možna pot sobivanja na naših poteh in stezah upoštevanje drug drugega in okolja, v katerem se gibljemo. Sliši se preprosto, vendar zgleda, da so bolečine posameznikov pri prilagajanju okolju in družbi tako neznosne, da raje izberejo nestrpnost ali neupoštevanje okolice (po domače: egoizem). Na srečo ima nestrpnost zelo zahtevne pogoje skladiščenja in se hitro raztopi ob stiku z razumevanjem in sprejemanjem. Bralec, vseeno, ali si gorski kolesar ali pohodnik, upam, da nisi okužen z virusom nestrpnosti. Nič hudega, če včasih si, to razumemo in sprejemamo. Vsakemu se lahko zgodi. Pomembno je, da se naučimo delati prav.

Egoizem je malo trdovratnejši in precej popularen, ni pa tako nalezljiv, kot nestrpnost. Egoisti verjetno ne bi hoteli biti več egoisti, če bi vedeli, da so v očeh drugih vedno bedaki. Kadar smo v stiku z egoizmom, nam ne ostane drugega, kot da delamo prav. Hm, tale 'prav' je pravzaprav univerzalen odgovor.

Naš zaključek je podoben kot zaključek naših nemških kolegov: Pravilno gorsko kolesarstvo je širše družbeno sprejemljivo, medtem ko vsak odklon od tega povzroči škodljive posledice za širšo gorskokolesarsko skupnost.

Opozoril bi, da gre za prevod prispevka, ki je nastal v drugem kulturnem okolju. Zaradi avteničnosti besedila sva z Maacom stavčno skladnjo pustila čim bližje originalu, s tem da sva pazila na kontekst.

Veliko višinskih metrov pravilnega turnega kolesarstva ti želim!

Atila Armentano
Načelnik Komisije za turno kolesarstvo pri PZS

>>> prevod članka

Vodilni predstavniki DAV (Planinska zveza Nemčije) zavračajo predsodke.
Seveda obstaja med nami tudi nekaj črnih ovc, vendar želi večina gorskih (turnih, op.pr.) kolesarjev v naravi ob spoštovanju varovanja le-te zgolj uživati in sobivati s soljudmi. Po poglobljenem razmisleku naših vodilnih predstavnikov na temelju informacij in konkretnimi odgovori želimo spodbuditi dialog med gorskimi kolesarji in kritiki, da bi na ta način rešili konflikte. Kmalu boste lahko v večini gorskih koč našli tudi naše podstavke za pivo, ki predstavljajo kampanjo #natürlichbiken. Nadaljnje zavrnitve različnih predsodkov in očitkov lahko preberete tukaj:

1. Gorska reševalna služba mora ves čas reševati gorske kolesarje
To ne drži! Podatki nemške GRS in DAV kažejo celo nasprotno. Pri gorskem kolesarjenju je manj nesreč, kot pri drugih športih v gorah. (Reševalne akcije: GRS Bavarska v 2019: Smučanje: 3545, Pohodništvo: 1593, MTB: 579; Podatki DAV 2019: Pohodništvo: 348, Gorništvo: 144, Plezanje: 142, MTB: 40;)*
*Število poškodovanih

2. Gorski kolesarji uničujejo poti.
Da in ne. Vsaka uporaba obremenjuje poti, vključno s pohodništvom. Voda je tista, ki je najbolj nevarna za poti. Blokiranje zadnjih koles lahko ustvari žlebove in zavorne valove, ki se nato napolnijo z deževnico. Odgovorni kolesarji si zato prizadevajo za čisto tehniko vožnje, da bi pot čim dlje ostala v dobrem stanju.

3. Ozke gorske poti za gorske kolesarje niso primerne.
Napačno! Z dobro tehniko vožnje in primerno opremo je danes mogoče prevoziti skoraj vse poti. Kadar pa je na teh poteh veliko gorskih kolesarjev ali pohodnikov, lahko pride do težav. Zato v vsaki zvezni državi obstajajo posebni predpisi, kje je kolesarjenje dovoljeno. DAV je proti uvedbi najmanjše širine poti dovoljene za kolesarjenje.

4. Gorski kolesarji se vedno vozijo vsepovprek po brezpotjih.
Ne! Gorsko kolesarjenje je šport, ki se izvaja na utrjenih poteh. Pri tem združuje tehniko vožnje z močjo in vzdržljivostjo. Vožnja izven utrjenih poti je nedovoljena in je pravzaprav povsem nesmiselna. Taka vožnja namreč ne omogoča tekoče vožnje. Glede na deželo in zvezno državo obstajajo različni predpisi, po katerih poteh lahko kolesarji vozijo.

5. Gorski kolesarji strašijo divje živali, še posebej pri nočnih vožnjah.
Drži! A to velja tudi za druge športe. Gorsko kolesarjenje ni nič bolj moteče kot pohodništvo ali obratno. Pomembno je, da ne boste v naravi v mraku ali ponoči - bodisi s kolesom, peš, pri plezanju ali na (turnih) smučeh.

6. DAV je »le« planinska organizacija.
Napačno! DAV je največji gorski športni klub na svetu in je priznano naravovarstveno združenje. Gorsko kolesarjenje je eden njegovih "osnovnih športov". To pomeni, da se DAV na področju gorskega kolesarjenja angažira z izvajanjem strokovnih usposabljanj, ponujanjem različnih storitev in razvojem te športne disciplne. 45% članov DAV vozi gorska kolesa, številni turnokolesarski odseki pa ponujajo celovito ponudbo s področja gorskega kolesarjenja.

7. Gorski kolesarji prodirajo v nove, prej neobljudene prostore.
Ni nujno. S sodobnimi kolesi lahko gorski kolesarji vozijo po poteh, ki so bile pred tridesetimi leti nedosegljive za kolesa. Kolesarji še vedno ostajajo na obstoječih poteh. Ne samo pomembno, tudi etično je, da se pred vožnjo pozanimajo glede pravil in morebitnih omejitev v zaščitenih območjih in se le-teh tudi držijo.

8. Gorski kolesarji? To so vendar vsi samo spustaši.
Narobe! Spustaši se vzpenjajo samo s pomočjo vlečnic ali prevoza, nato pa se spustijo v dolino. S to disciplino se ukvarjajo le redki, njihova kolesa pa so primerna zgolj za spuste. Poleg tega so skoraj izključno omejeni le na kolesarske parke. Večina turnih kolesarjev išče športno doživetje v naravi, ki se ne razlikuje veliko od pohodnikov in gorskih tekačev.

9. Gorski kolesarji se ne udeležujejo delovnih akciji vzdrževanja poti.
To ni res. Številne lokalne MTB skupine aktivno sodelujejo pri vzdrževanju poti. Obstaja tudi letni svetovni dan "Take care of your Trails day", ki ga organizira Mednarodno gorskokolesarsko združenje (IMBA). DAV organizira tudi tečaje, na katerih markacisti in gorski kolesarji skupaj vzdržujejo poti.

10. Gorski kolesarji naj se vozijo drugje, samo ne tukaj!
Nasprotno vprašanje: Kje se naj potem gorski kolesarji vozijo? Le malo je označenih poti, ki so namenjene samo gorskim kolesarjem. Pohodniki in gorski kolesarji imajo enako motivacijo, da so zunaj. Ob medsebojnem spoštovanju je možno sožitje.

11. Gorski kolesarji morajo biti pazljivi.
Pešec ima prednost na poteh, vendar pozornost ne sme biti le enostranska. Lepa beseda (in prijazen pozdrav) vedno lepo mesto najdeta.

12. Gorski kolesarji vedno tožijo lastnike zemljišč, kadar se poškodujejo.
To ni res. Pogosto so zavarovalnice tiste, ki vložijo tožbo, ne posamezniki. Toda tudi ti primeri niso tako pogosti, kot se vedno trdi!

13. Gorskim kolesarjem je vseeno za naravo.
To ni res. Gorsko kolesarjenje je naravi prijazen šport in skoraj 80%* gorskih kolesarjev v ospredje postavlja naravno izkušnjo in raznoliko, privlačno pokrajino. Pri kolesarskih usposabljanjih daje DAV poseben poudarek na okoljskih vidikih in trajnostni vzdržnosti gorskega kolesarjenja.

*Rezultati raziskave gorskih koles DAV 2019

Prevod: Marjan Pučnik - Maac