Turno kolesarstvo za telebane

1. pravilo: hodi peš.
2. pravilo: če bi rad sedel, ko hodiš peš, se pelji s kolesom, tja, kamor greš lahko tudi peš.
Pri tem pravilu se pravi teleban malo zamisli. Zbrano se čohlja po lobanji in ugotavlja, kako bi bilo to najprijetnejše storiti. DA, poudarek je na: NAJPRIJETNEJŠE!

1. pravilo 2. pravila: Teleban naj si odgovori na vprašanje: s kom ali s čim mi bo najprijetneje? Odgovor sledi: z dobro družbo in pravim kolesom.

Smo že blizu bistva in 3. pravila.

3. pravilo: ustrezno kolo in oprema nas popeljeta v neskončno cono udobja, ki je ne bomo zapustili na prigovarjanje vseh duhovnih vodij tega vesolja. Sledili bomo utripu svojega srca, ki je na pravem turnokolesarskem izletu vsaj 25 % časa v rdeči coni, kar ugotovimo z zamegljenim pogledom skozi rosna UV "keramic fancy fashion" kolesarska očala na našo komandno ploščo na levi roki, ki jo bi nam zavidal tudi Armstrong, ko je prvič zakorakal po Luninem površju.

6. pravilo (na 4. in 5. se bomo še vrnili): pri upoštevanju tega pravila bodimo še posebej zbrani, saj govori o tem, da se vedno odpravimo tja, kamor hočemo priti, in ne tja, kjer se znajdemo, ko se nam zdi, da bi nekam radi prišli, pa ne vemo točno, kje je prava pot in kako naj bi vse skupaj bilo videti. Skratka, na izlet se ne odpravimo kot navadni telebani, ampak kot telebani, ki vedo, kam hočejo in kako bodo do tja prišli.

4. pravilo: če se naenkrat počutimo superiorno, ko sedimo, medtem, ko hodimo, pomeni, da nekaj delamo prav. Verjetno kolesarjenje učinkuje. Ob srečevanju stoječih pešcev našo superiornost potuhnjeno skrijemo za prijaznim pozdravom, se delamo, kot da smo z vsakim pravi 'bestiči' in da globoko razumemo trpke muke stoječe hoje. V resnici se pa v notranjosti hahljamo ob valovanju užitkov svojega sopenja in znojenja, ko brcamo kolo v klanec.

5. pravilo: če je notranje občutje pri vzponu superiorno, se pri spustu odmaši gejzir ekstaze, ki nam obrizga vso notranjost naše telebanske lobanje. Naj se pustimo vzhičenosti zapeljati le do te mere, kot so bili staroselski lovci, ki za seboj niso puščali nobene sledi, še travice ne premaknjene.

7. pravilo: zdrav teleban zdravo je in pije. Pa na zdravje, samo da ga ne zmanjka do konca ture!

8. pravilo: pravi turnokolesarski teleban je ortodoksni radikalec. Ne popušča pred telekinezo s sedeža na "štango", ko zdrsne noga s pedala, kaj šele pred teleportacijo preko "belance". Vztraja v svoji telebanski poziciji. Pri vzponu seveda lenuhari na sedežu, pri spustu pa stori kompromis z dvigom riti s sedeža, medtem ko ENAKOMERNO zaposluje oba kazalčka na zavornih ročicah. Bolj enakomerno kazalček na ročici prednje zavore, malenkost manj na ročici zadnje zavore. Ne dovoli si blokad, takšnih in drugačnih! Pomembno pravilo, ni kaj dodati ...

9. pravilo: zaradi tega, ker je naš teleban s tem, ko je izbral turno kolesarstvo, sprejel kompromis, da se bo vozil le tam, kjer je to primerno in družbeno širše sprejemljivo, on prav nič ne trpi. Tu se lahko vrnemo k 3. pravilu, kjer ugotavljamo umik telebana v cono udobja, samo, da je na kolesu.

10. pravilo: če nimate dovolj devet pravil, potem vam tudi 10. ne bo pomagalo.