Tudi 5. turnokolesarski tabor KTK Pohorje 2013 odlično uspel

Komisija za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije (KTK PZS) je med 13. in 18. avgustom 2013 uspešno izvedla že peti turnokolesarski tabor, ki je tokrat potekal na Štajerskem, natančneje na Pohorju in Kozjaku.

Udeleženci tabora so bili nastanjeni v hotelu Veter v Rušah. Pod vodstvom usposobljenih turnokolesarskih vodnikov so udeleženci opravili 5 kolesarskih tur, med katerimi velja izpostaviti zlasti obisk Črnega in Lovrenških jezer (seveda peš), prav tako pa so opravili zahtevno prečenje Kozjaka. Tabora se je skupaj udeležilo 18 udeležencev, ki so bili razdeljeni v dve skupini - lažjo in zahtevnejšo.

Tabor se je pričel s sprejemom udeležencev v lobiju hotela Veter v Rušah. V Dravski dolini žal ni primernih planinskih koč ali domov, zato je bila izbira hotela kot baze letošnjega tabora edina logična izbira. So pa bili uslužbenci res izjemno prijazni in gostoljubni ter so poskrbeli za prijetno bivanje. Poleg tega pa so se Ruše izkazale kot odlično izhodišče za naša kolesarska potepanja po Pohorju in Kozjaku. Po krajšem medsebojnem spoznavanju ter nastanitvi, ki ji je sledil pregled koles in opreme, so se udeleženci v spremstvu vodnikov odpravili na preizkusno turo prvega dne. Osrednji namen preizkusne ture je bil, da so vodniki uspeli dobiti sliko o tehničnem znanju ter fizični pripravljenosti udeležencev. Cilj prvega dne je bil obisk Glažute na Pohorju, kjer je nekoč deloval preprost obrat za proizvodnjo stekla. Danes namesto glažute stoji na tem mestu koča, ki pa jo trenutno prenavljajo. V letošnjem letu smo prvič po večerji in informacijah o turi naslednjega dne bili priča »dia« predstavitvam o kolesarskih podvigih samih udeležencev. Prvi večer smo si tako lahko ogledali kolesarjenje v Ötztalu in pa problematiko »solo-kolesarjenja« v gorah.

Naslednji dan smo morali zaradi dežja in prav tako slabe vremenske napovedi za ta dan program nekoliko prilagoditi. Namesto kolesarske ture je bil zato organiziran voden ogled po najmanjšem slovenskem mestu. Kljub majhnosti pa imajo Ruše precej bogato kulturno zgodovino in dediščino, tako da je bil ogled zelo zanimiv. Nato je bila organizirana delavnica iz osnov popravila koles, ki smo jo začinili tudi s praktičnimi prikazi. Ker nas je pri povratku do hotela na preizkusni turi dodobra opralo, saj se je vmes dobesedno utrgal oblak, smo sveže pridobljeno znanje vzdrževanja kolesa tudi primerno praktično uporabili. Potrebno je bilo naoljiti verige in postoriti še marsikaj na kolesih, da so bila pripravljena na naslednjo turo. Ker nam je kljub temu še ostalo nekaj časa, smo ta dan imeli kar tri predstavitve. Potepanje po Kolumbiji (malo peš, nekaj tudi na kolesih), La Palma (raj za gorske kolesarje) in pa napovedano predavanje tistega dne - S kolesom po Islandiji.

Udeleženci in vodstvo tabora, foto Marjan Pučnik - Maac

V četrtek se je vreme resnično izboljšalo, zato smo se brez skrbi podali na najdaljšo in najzahtevnejšo turo letošnjega tabora. Na prečenju Kozjaka smo namreč opravili kar 1.850 višinskih metrov. Seveda je lažja skupina imela nekoliko lažje delo, saj so se preostalim pridružili na Duhu na Ostrem vrhu. Tako jim je bil prihranjen precej dolg in strm vzpon čez Kolarjev vrh. Združeni smo nato nadaljevali po obmejnem grebenu med Slovenijo in Avstrijo, na trenutke smo skoraj dobesedno vozili slalom med mejnimi kamni, predvsem pa smo uživali v lepih razgledih, ki so se na vrhu grebena odpirali na obe strani. Turo je začinil res izjemno strm zaključni klanec do cerkvice Sv. Pankracija, kjer pa nas je na zvoniku pričakal res lep razgled na vse strani neba. Lep spust v Radlje je poplačal ves trud, nekaj udeležencev pa je imelo res smolo, saj smo med spuščanjem naleteli na osje gnezdo. Iz Radelj smo se po zasluženem sladoledu in »radlerju« s kombiji vrnili nazaj v bazo. Večer smo namenili počitku in pa neskončni debati o kolesih.

Petek je bil sprva namenjen počitku, ki bi po tako dolgi turi prejšnjega dne prišel še kako prav. Ker pa nam je sredin dež nekoliko prekrižal račune, smo se družno odločili, da se pred ogledom Maribora vseeno podamo na krajšo turo. Tako smo se preko Medič brega povzpeli na Urban. Namenjeni pa smo bili še na Kalvarijo in Piramido. Žal pa nam je popravilo malo težjega defekta kolesa pri spustu vzelo preveč časa, tako da smo se podali kar do Treh ribnikov, kjer se je pričel voden ogled mesta, ki ga je za nas prijazno organiziral Zavod za turizem Maribor-Pohorje. Po ogledu pomembnejših mestnih zanimivosti in objektov smo se seveda podali do največje in najbolj znane mariborske znamenitosti - domnevno najstarejše trte na svetu. V hiši Stare trte, kjer je sedaj lepo obnovljen etnološki muzej, smo poleg vodenega ogleda bili deležni tudi degustacije domačih vin, kot se za takšno vinorodno območje tudi spodobi. Zvečer smo bili deležni še zanimivega potopisa o prečkanju Zahodnih Alp od Chamonixa do Zermatta po Visoki poti (»Haute Route«) z gorskimi kolesi, seveda.

Predzadnji dan je bil namenjen vzponu na najvišjo točko letošnjega tabora - Lovrenškim jezerom. Z avtomobili smo se podali do Lovrenca na Pohorju, kjer je bilo izhodišče ture. Vzpon je potekal v senci pohorskih gozdov, kjer smo bili lepo zaščiteni pred vročim soncem. Krajši postanek pri Jezercu, manjšem a luštnem ribniku, nam je povrnil moči za vzpon do doma na Pesku, kjer smo imeli tudi daljši postanek. Tam sta se obe skupini tudi ločili. Ena se je podala naprej proti Rogli, drugi pa smo se kar peš odpravili v smeri Lovrenških jezer. Obisk tega visokega šotnega barja je res navdušujoč, njegovo raziskovanje pa je še lažje, odkar so lani pot skozi borovce popolnoma obnovili in razširili. Očarani nad lepoto narave, smo se z nasmeškom na obrazih podali nazaj v dolino. Ker kolesarjenja seveda še nismo imeli dovolj, smo se zvečer podali še čez Alpe, na klasični »Transalp« iz Oberstdorfa na severu do Gardskega jezera na jugu. Seveda samo na diapozitivih, ki pa so bili vseeno prav fascinantni.

Na žalost vse, kar je lepo, tudi hitro mine. In tako nas je čakala le še zadnja tura letošnjega tabora, ki pa nikakor ni zaostajala po lepoti za preostalimi. Črno jezero je vsekakor znamenitost, ki jo pohodnik ali kolesar ob obisku Pohorju nedvomno mora obiskati. Da smo si obisk zaslužili, pa smo se morali primerno potruditi, saj nas je najprej čakalo 1.000 višinskih metrov vzpona do Areha in nato v prostem stilu »Pohorski gor-dol« vse do Treh kraljev. Po obnovitvi vodnih zalog in primernem vnosu kalorij v obliki borovničevega zavitka, smo se podali do Črnega jezera. Ker smo se nahajali na mehkem močvirnatem, z mahom poraščenem območju, smo seveda razjahali konjičke ter se do samega jezera podali peš. Tam smo občudovali lepoto narave, ki pa jo je pomagal krojiti tudi človek. Le malokdo ve, da je Črno jezero umetnega nastanka, saj so ga uporabljali kot zbiralnik vode za spravilo lesa po drčah v dolino. Kljub temu pa je narava dodala svoj pečat in ves trud je bil poplačan. Sledil je le še zaključni spust v dolino, tudi tokrat ni minil brez prazne zračnice, vendar smo bili sedaj že tako izurjeni, da bi nam zavidali še profesionalni serviserji.

Priznam, da sem pred letošnjim taborom imel kar nekaj pomislekov, saj smo bili prvič nastanjeni v urbanem okolju, ki poleg prednosti prinese s sabo kar nekaj potencialnih nevarnosti. K sreči pa se je izkazalo, da so bili vsi strahovi povsem odveč, saj so se med udeleženci oblikovali pravi prijateljski odnosi. Prav tako pa smo tako v hotelu kot tudi drugod naleteli na prijazne in gostoljubne ljudi, ki so prispevali svoj pečat pri izjemnih vtisih, ki so jih udeleženci odnesli s sabo domov. Tako lahko že petič zapovrstjo s ponosom zapišem, da je tudi letošnji tabor odlično uspel. Pri tem pa gre seveda vsa zahvala udeležencem za dobro voljo, vsem vodnikom, ki so pomagali pri izvedbi, ter tudi Zavodu za turizem Maribor-Pohorje za ogled mesta in pogostitev v Hiši Stare trte.

Vodja tabora Pohorje 2013
Marjan Pučnik - Maac