Gonilke brez meja, srečanje turnih kolesarjev CAI, Trst 2009
Vsebino srečanja sta izražali že vodilni misli srečanja Leto dni od uradnega priznanja turnega kolesarstva kot temeljne dejavnosti CAI in Gorsko kolo zbližuje narode . Italjanski govorci so predstavili problematiko umeščanja turnega kolesarstva v normativne okvire matičnih planinskih društev in zveze, pri čemer so zlasti tržaški predstavniki posebej poudarili željo po čezmejnem sodelovanju oz. spoznavanje tovrstne prakse v Sloveniji, še posebej ker je prost prehod prek meddržavne meje močno spodbudil športno dejavnost na tem področju. Predstavljene so bile tudi nekatere druge teme, npr. za Italijo značilno sožitje pohodnikov in kolesarjev, kjer pa vendar občasno še prihaja do problemov v okolici večjih mest, saj nekateri kolesarji uporabljajo poti za trening spusta, nadalje vprašanje še vedno neenotnega označevanja planinskih poti po različnih italjanskih regijah ipd.
Sledilo je zanimivo predavanje direktorja enega izmed italijanskih narodnih parkov, ki je predstavil problematiko vpliva obiskovalcev na naravno okolje narodnega parka, problematiko vožnje in sobivanja z drugimi obiskovalci v narodnih parki in koncept t.i. kolesarjem prijaznega narodnega parka.
Nato so sledili prispevki udeležencev iz Slovenije. Organizator je k sodelovanju povabil (z vabilom v slovenskem jeziku!) predstavnike sosednjega OPD Koper, ki se ponaša z najmočnejšim kolesarskim odsekom v Sloveniji, Komisijo za turno kolesarstvo PZS in avtorja nedavno izdanega kolesarskega vodnika po dolini Soče Leona Lebana. Aldo Zubin, predsednik OPD Koper in Jože Rovan, načelnik Komisije za turno kolesarstvo sta predstavila delovanje Komisije za turno kolesarstvo (osveščanje, splošno izobraževalno dejavnost, šolanje vodnikov, organizacijo izletov, zakonske omejitve) in Kolesarskega odseka OPD Koper, Leon Leban pa je razčlenil vso problematiko izbire kolesarjem primernih poti, na katero je naletel pri pisanju vodnika. Italjanski udeleženci srečanja, še posebej tisti iz regij, ki ne mejijo na Slovenijo, so bili vidno presenečeni nad našo izredno restriktivno zakonodajo, ki kolesarje, čeprav ekološko najbolj neoporečne obiskovalce gorskega sveta, takorekoč izenačuje z motoriziranimi udeleženci. Po zaključku uradnega dela se je razvila živahna debata, ki se je zavlekla do poznih večernih ur
Naslednji dan, v nedeljo, je bil organiziran skupni kolesarski izlet po obmejnem krasu in na Kokoš, kjer so udeleženci še enkrat izrazili zadovoljstvo nad uspešnim srečanjem in se dogovorili za nadaljne, glede na izražene skupne interese, nedvomno plodovito sodelovanje.
Naj za konec omenim nekaj zanimivosti in primerjav z razmerami na področju turnega kolesarstva v Sloveniji. Italija je dežela kolesarjev, poleg nogometa je to gotovo eden najbolj popularnih športov na Apeninskem polotoku. Zato ne preseneča, da je prvi kolesarski odsek v okviru CAI nastal že davnega leta 1986, danes pa imajo že okoli 200 kolesarskih odsekov, število turnih kolesarjev pa se je v zadnjih 2 letih skoraj podvojilo (vir: referat Marca Lavezza, člana Komisije za "cicloescursionismo & mountain bike" CAI).
Udeležence iz Slovenije je seveda posebej zanimalo, kje se je v Italiji dovoljeno voziti s kolesi (vir MTB klub Vulcan, kolesarska sekcija CAI Trst):
- v Italiji ni splošne prepovedi za kolesarjenje po poteh,
- omejitve so stvar lokalnih skupnosti in jih je zelo malo,
- resnejše omejitve so v zavarovanih območjih,
- v narodnih parkih so nekatera pota odprta, nekatera se lahko vozi pod nadzorom spremljevalca, nekatera pa so zaprta (v Glinščici pri Trstu je npr. dovoljeno voziti po trasi nekdanje železnice), razvijajo koncept kolesarjem prijaznih narodnih parkov,
- prepovedi so jasno označene, če ni oznake je vožnja dovoljena,
- če zaradi pretirane rabe (pohodniki, kolesarji, konjeniki) pride na poti do resnejših poškodb se pot začasno zapre, izvedejo se sanacijski ukrepi, da si narava opomore, nato pot ponovno odpro,
- kazni za kršitve so hude, tudi do 800€, kolesarji zapore spoštujejo,
- podrobneje o režimu v Julijski krajini: takorekoč brez omejitev, z izjemo zaščitenih območij.
Še nekaj primerjav med CAI in PZS. Kot sem že omenil, imajo v CAI absolutno gledano neprimerno več kolesarskih odsekov, ko pa gre za delež turnih kolesarjev med članstvom planinske organizacije pa najbrž ne zaostajamo dosti. V Italiji se je razvoj organiziranega turnega kolesarstva v okviru CAI začel približno 10 let prej kot v okviru PZS. Po drugi strani pa nekatere stvari pri nas hitreje napredujejo, predvsem na področju osveščanja članstva in izobraževanja kadrov, tako npr. imamo v PZS že 2 leti tečaje za turnokolesarske vodnike, sedaj že s priznano državno licenco, medtem ko se v CAI o tem šele skušajo dogovoriti. Pri njih za vsako odločitev potrebujejo precej časa, saj se je zaradi množice klubov in različnih razmer in pogledov v ogromni državi težje uskladiti.
Še nekaj utrinkov z nedeljske ture: imeli smo krasen sončen dan, iz Boljunca smo se skozi Glinščico povzpeli na Kokoš, se spustili v duhu vodilnega gesla srečanja "Gonilke brez meja" ob meji do Občin in se vrnili skozi Bazovico v Boljunec. V novih časih, malo po naši in nato spet po italjanski strani meje. Pot nas je večinoma vodila po planinskih poteh, ki jih markira CAI Trst, ki so, razen v Glinščici, vse odprte tudi za kolesarje. In še posebna zanimivost - na eni izmed poti so ob strani dokaj na gosto postavljeni 2 metra visoki leseni koli, na katerih so elektronski oddajniki, ki slepim z ustrezno opremo omogočajo varno sledenje poti. Vodička nas je na začetku te poti ustavila, nam razložila za kaj gre in nas prosila, naj bomo odslej pri vožnji še posebej pozorni. Tudi ta pot je namreč odprta za kolesarje .
Jože Rovan, načelnik Komisije za turno kolesarstvo PZS