Pia in Andrej kot v interaktivnem učbeniku že čez polovico Slovenske turnokolesarske poti

četrtek, 11. avgust 2016 ob 11:50 deli deli

Točno mesec dni po odprtju Slovenske turnokolesarske poti, ki obide vse pomembnejše slovenske gorske skupine, meri okoli 1800 kilometrov in premaga 50.000 metrov višinske razlike v vzponu, sta se Pia Peršič in Andrej Martinčič 18. julija 2016 iz Brežic podala na epsko kolesarjenje okrog Slovenije. Po dvajsetih dneh vrtenja pedal sta že čez polovico poti, ki ju navdušuje z odmaknjenimi povezovalnimi stezami in jo dojemata kot odprt interaktivni učbenik Slovenije.

Andrej Martinčič in Pia Peršič že prek polovice Slovenske turnokolesarske poti (foto Manca Čujež)

V Bohinjski Bistrici sta privrtela na polovico Slovenske turnokolesarske poti. Kaj to pomeni v številkah?

Glede kontrolnih točk oz. žigov v Dnevniku Slovenske turnokolesarske poti je bila za naju polovica v Bohinjski Bistrici, glede dolžine poti pa med Ljubljano in Govejkom. Na poti sva 25 dni, od tega je danes najin 21. kolesarski dan. Za nama je že več kot 1000 kilometrov, prav tako sva premagala tudi že dobro polovico nadmorske višine.

STKP poteka mimo 109 kontrolnih točk in obišče kar 52 slovenskih planinskih koč. Česa si kolesar želi na koči in s čim lahko planinski domovi postanejo kolesarjem še prijaznejši?

Vsak dan znova si najbolj želiva dobro hrano, možnost tuširanja oz. vsaj vodo za umivanje in čiste rjuhe. Veliko nama pomeni, da lahko pospraviva kolo na varno, pa naj bo v kolesarnico, skladišče, klet. V kočah pogrešava hrano, bogatejšo z ogljikovimi hidrati, želiva si ne le enolončnic, zelja, klobas, ampak testenine, pa tudi energijske napitke in sladkarije. Na kočah bi bilo tudi zaželeno, da bi imeli osnovno orodje za popravilo kolesa. Težava je tudi, ker je veliko koč zaprtih ob ponedeljkih, na Primorskem tudi čez teden, tako da se je treba znajti drugače.

Žig v Dnevnik Slovenske turnokolesarske poti za dobro jutro v Koči na Petrovem Brdu (foto Manca Čujež)

Kako poteka vajin turnokolesarski vsakdan?

Vstajava zgodaj, med šesto in sedmo uro, popijeva kavo, dve, tri, nato se Pia loti objav, da naloži fotografije in zgodbe na Facebook stran S kolesom NaTuro – po Slovenski turnokolesarski poti, s čimer ima veliko dela. Med deseto in dvanajsto šele zares štartava. Nato kolesariva praktično ves dan do večera, osmih, devetih, vmes imava tri ali štiri odmore za malico, jeva večinoma v kočah. Energijsko sva najbolj pri močeh med četrto in osmo popoldne. Imava predvideno časovnico, ki ji slediva, tako da delava povprečno od 30 do 60 kilometrov na dan, od 1200 do največ 2000 metrov vzpona. Turo prilagajava možnostim prenočevanja. Večinoma koristiva planinske koče, kjer to ni mogoče, se poslužujeva drugih kacapitet – hostlov, kampov, gostišč, penzionov. Najin projekt je velika improvizacija. Sicer se naslanjava na predlagano časovnico Komisije za turno kolesarstvo PZS, ampak včasih etape združujeva, vmes se zgodi vse mogoče, saj ni vedno vse tako, kot si zamisliš, tako da sproti iščeva za naju najprimernejše možnosti. Ves čas si tudi postavljava majhne, sprotne cilje, si preračunavava razdalje ter delava primerjave z razdaljami in višinami naših posavskih vzponov, kaj naju še čaka na posamezni etapi.

Kateri del Slovenije, ki sta ga obiskala do zdaj, vaju je tako navdušil, da se še želita vrniti?

Zagotovo Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, ker ta predel manj poznava, sicer pa nasploh celoten del med Katarino nad Ljubljano in Petrovim Brdom, kjer je zelo razgledno in razgibano. Vsak del STKP naju na nek način prevzame, kljub temu da sva tem že bila. A poti so res fascinantne, saj so se snovatelji potrudili poiskati odmaknjene poti, ki jih sicer zagotovo ne bi spoznala, se peljala po njih in prišla v kraje, ki jih sicer morda že poznava. Trasa je res lepo speljana.

Andrej Martinčič in Pia Peršič na Soriški planini (foto Manca Čujež)

Resda vaju čaka še dosti zahtevnega terena v slogu gori-doli-naokoli, a menda je Koroška pravi ognjeni krst za turnega kolesarja. Bo držalo?

Koroška je bila res precej višinsko zahtevna z vzponi na Košenjak, Uršljo goro, Peco, Pavličevo sedlo, prav tako sva imela na območju Boča, Donačke gore in Haloz velike višinske razlike in dolge etape, pa tudi Zasavje ni bilo od muh. Ne da računava, da ne bo več tako težkih etap, kar upava na to. Kakšni deli so tehnično zahtevnejši, tako vzponi kot spusti, a morajo biti vključeni, da povežeš celotno pot. Navsezadnje sva na turnokolesarski poti, tako da ne moreva pričakovati turistične kolesarske poti.

S čim vaju je STKP najbolj presenetila?

Ravno s prehodi oz. potmi, do katerih sama verjetno ne bi nikoli prišla, recimo iz Ljubljane v Škofjo Loko po gozdnih poteh ali od Janč do Ljubljane – neverjetno. Največja zanimivost, prava adrenalinska bomba, je bila za naju vožnja s cicko čez Savo, kar naju je še bolj navdušilo kot kolesarjenje skozi podzemlje Pece, ki je prav tako edinstveno. Všeč nama je, da se STKP večinoma izogiba prometnim cestam, čeprav bi se na posameznih odsekih še dalo poiskati boljše povezave.

Srečujeta na poti veliko kolesarjev? Vama veliko pomeni, če z vama prevozijo kakšno etapo?

To nama ogromno pomeni. Zelo navdušena in vesela sva bila, ko so naju vsaj v prvem delu do Koroške skoraj ves čas izmenjujoče spremljali prijatelji, znanci, kolegi iz turnokolesarskih vrst, skrbniki posameznih odsekov. Ker sva 24 ur na dan skupaj, prav prija, da družba malo razbije monotonost na poti, pa tudi čas hitreje mine, ko se zapletemo v različne debate. Kolesarjev na splošno na vmesnih delih ne srečujeva veliko, ogromno pa jih je bilo okrog Bohinja, kjer je speljana nova kolesarska steza. V turističnih krajih je ogromno kolesarjev, na sami trasi STKP pa bolj za vzorec, na posameznem hribu ali koči srečujeva dnevne rekreativce, sicer pa ne veliko drugih kolesarjev.

Pio in Andreja je na ljubljanskem Golovcu pozdravil tudi načelnik KTK PZS Jože Rovan. (foto Manca Čujež)

V Ljubljani vaju je (na kolesu, seveda) pozdravil tudi načelnik KTK PZS in idejni oče STKP Jože Rovan. Kakšna je bila njegova popotnica za vaju?

Naj štartava bolj zgodaj in počivava sredi dneva, naj greva počasi in ne delava predolgih etap, saj imava še veliko pred seboj. Pa naj si čim več zapisujeva, zapomniva, kakšne pomajkljivosti ob poti in priložnosti za izboljšave trase, seveda nama je zaželel tudi srečno pot.

Oba sta že v kosu premagala Slovensko planinsko pot (SPP), Pia pred štirimi leti, Andrej lani. Slovenska turnokolesarska pot (STKP) je nastala po njenem vzoru - lahko potegneta kakšne vzporednice med tema edinstvenima potema?

Poanta obeh poti je, da povezujeta posamezne točke oz. vrhove z vmesnimi potmi, kar naju najbolj nadušuje. SPP ljudje večinoma osvajajo z izhodišča, njen namen pa je bil, da poveže vrhove enega z drugim, da planinci oz. v primeru STKP kolesarji koristijo te vezne poti, ki so najbolj navdušujoče. Obe poti sta odprt interaktivni učbenik, ko si na vezni oz. krožni poti, gledaš hribe in doline z različnih zornih kotov ter spoznaš, da Slovenija res ni majhna. Tako STKP kot SPP sta idealen način, da spoznamo svojo domovino. Všeč nama je, da se del tras obeh poti prepleta, poleg tega so npr. v STKP umeščena še druga hribovja, ki jih na SPP ni, tudi najino domače Zasavje.

Ob takšnem podvigu kalorije kopnijo kot sneg spomladi. Kako jih nadomeščata?

Andrej je preračunaval, da povprečno pokuriva od pet do šest tisoč kalorij dnevno, ki jih je treba nadoknaditi, tako da jeva povsod, kjer je možnost. S seboj imava izotonične praške, beljakovine v obliki prahu, ki jih zaužijeva zvečer, ter ribje olje, vitamine in magnezij v obliki tablet. Jeva čim več, obilen zajtrk, čez dan sendviče in čokolado, vsak dan pijeta tudi kokakolo, zvečer pa obilen topel obrok.

Neustavljiva kolesarja vztrajno polnita Dnevnik Slovenske turnokolesarske poti. (foto Manca Čujež)

V Mariboru vaju je ustavila poškodba kolena, v Bohinju dež. Vama sicer zdravje dobro služi? Kako pa sodelujeta vajini zadnjici?

Zdravje nama do zdaj izredno dobro služi, tudi Andrejev koleno se je ugnalo. Zadnjici pa po kolesarsko ... bolijo naju medenične kosti, čeprav sva verjela, da se sčasoma navadiš sedenja na neudobnem sedežu. Kakšen dan boli manj, drugega bolj, ves čas pa ju čutiva. Sklepi in mišice so super, tudi z 'muskelfibrom' nimava težav.

Pa vajini kolesi, potrebujeta na takšni poti kakšno posebno pozornost?

Do zdaj sva morala le v Mariboru nastaviti menjalnik po Andrejevem padcu. S seboj imava osnovno orodje, zračnici in tlačilko, nimava pa olja za verigo. Do zdaj sva jo dvakrat namazala, v Lučah sva se mogla za to pošteno potruditi, v Ljubljani pri Jožetu je bilo preprosto. Fino bi bilo, če bi imele koče osnovno orodje za popravilo kolesa, kot že imajo ponekod, npr. na Kumu, Petrovem Brdu, Govejku, tudi na Peci razvijajo to ponudbo.

Vso prtljago vozita s seboj v nahrbtniku, zato sta jo res zminimalizirala. Kaj vse pa vendarle roma z vama?

Voda, prva pomoč, toaletna torbica, telefon, fotoaparat in GPS-naprava ter kup polnilcev, dvojni komplet oblačil (torej dve majici, kratke hlače, dolge hlače, dvojne nogavice, pulover, vetrovka), natikači, v supergah voziva, v nahrbtniku so še razni praški in še nekaj hrane za sproti.

Pia & Andrej, sr(e)čno in doživeto po STKP še naprej!

Manca Čujež

-------------------------
Povezane novice:
S kolesom NaTuro po Slovenski turnokolesarski poti (STKP)
Slovenska turnokolesarska pot
Dnevnik Slovenske turnokolesarske poti
Hodim, torej sem! Po Slovenski planinski poti v 30 dneh