Turno-kolesarski forum
Spomladansko prečenje Pohorja
BARBARA ŠKOF, četrtek, 17. maj 2012 ob 07:33Ura odhoda: 9.00 (zbiranje od 8.30 naprej) Izhodišče: Parkirišče pod Pohorsko vzpenjačo Trasa: Od Pohorske vzpenjače preko Areha in Sv. Treh Kraljev v Slovensko Bistrico
Obvezna oprema: izpravno gorsko kolo, čelada, rokavice, profilirane gume in DOBRA VOLJA
Hrana in pijača: za hrano in pijačo poskrbi vsak zase
Zahtevnostna stopnja: zahtevna (50km in 1300vm vzpona)
Prijave, info in vodenje: Barbara Škof 040/735-411, Marjan Pučnik 051/606-997 ali barbara.sskof@gmail.com
V primeru slabega vremena kolesarjenje odpade.
Iz Slov. Bistrice se bomo v poznih popoldanskih urah vrnili v Maribor z vlakom. Zaradi nujnosti rezervacije vagona za prevoz koles, prosim, da OBVEZNO čimprej javite svojo udeležbo. (Cena prevoza kolesa je 3.20€+ potnik)
KOLESARKE IN KOLESARJI
VLJUDNO VABLJENI!
Odgovori
V razmislek: vsi celi in zdravi, nasmejanih obrazov, pa vendar, ščitnike za kolena so na spustu nataknili vodniki, udeleženci so bili brez njih. Spust ni bil težak, pa vendar, nesreča nikoli ne počiva.
Na povratku nam je Maac pri Velikem Tinju razložil razgled, pri čemer pa je ostal neznan kopast hrib v jugozahodni smeri, nekje daleč v Zasavju. S kompasom sem izmeril njegov azimut in QUO in še ena panoramska aplikacija (glej sliko spodaj) sta mi pomagala razkrinkati neznanca. Gre za Črni vrh (1205m), najvišji vrh Čemšeniške planine, ki ga vidimo daleč v ozadju med bližnjima Konjiško goro na levi in Malo goro na desni. Pravzaprav ni sam, na njegovi levi je Kisovec (1021m), na desni pa Kozica (974 m). Vsi trije so odddajeni med 40 in 48 km. Vsi imamo Čemšeniško planino v spominu kot dolgo mizasto goro, toda gledana od strani (v smeri njenega slemena) izgleda kot kopa.
[img]
[/img]
S kartografskimi orodji je danes skoraj mogoče čarati. Greš v tujino, slikaš neke hribe, ki jih ne poznaš, markiraš točko stojišča, izmeriš azimut najvišjega hriba na sliki in potem doma ugotoviš kaj to je.
Lahko pa si že doma v naprej natisneš panoramo s hriba, na katerega si namenjen.
Danes, ko je natanko teden dni od naše prečudovite ture, je lažje strniti misli in vtise ter napisati nekaj stavkov.
Velikokrat se vodniki znajdemo na točki, ko se sprašujemo, če si mogoče le nismo naložili prezahtevne in preveč odgovorne naloge. A po takšni turi, s takšnimi udeleženci, vse skrbi potonejo v pozabo, vsi napori so že dolgo pozabljeni.
Vreme je bilo čudovito. Točno takšno, kot smo ga naročili :) Dovolj sveže, a ne prehladno. Vzpon do Areha je minil kot blisk, tam pa se je tura komaj pričela.
Po zadovoljnih obrazih kolesarjev in kolesark, ki so prišli kolesarit z nami na "toto naše lepo Pohorje", sem razbrala, da prav vsi uživajo. Nekateri zelo zgovorno - torej je tempo bil pravilno zastavljen, drugi zatopljeni v lastne globine, vsi navdušeni nad labirintom poti, čudovitimi razgledi, kulinaričnimi posladki.
Jože razmišlja o ščitnikih: pri nas, ki uživamo v spustih ravno tako, če ne že bolj kot v vzponih, so postale zaščite za noge skoraj enakega pomena kot čelada in rokavice. Nogi imamo res dve, a samo z eno bomo težko. 
Še večje veselje je bilo ob povratku z vlakom, kjer so naši konjički dobili poseben vagon, vožnja je minila prehitro. In ker druženja še kar ni bilo dovolj, se nas je preostala peščica kolsarjev odpravila na obljubljen sladoled, v mraku smo se vrnili do izhodišča ture.
Prilagam še link do fotogalerije, kjer je ujetih nekaj utrinkov iz sobotnega uživanja. Tako vodniki kot udeleženci smo si bili skupni v enem: ŠEEEEE!!!! In bomo še! Kmalu 
https://picasaweb.google.com/maac1975/SpomladanskoPrecenjePohorjaPDRuse#